Kako povezati vsebine genetike in evolucije po vertikali?

Jerneja Ambrožič Avguštin, BF UL

Evolucijska teorija, ki se poučuje v slovenskih šolah, temelji na izsledkih C. Darwina, dosedanjih spoznanjih klasične (populacijske) in sodobne (molekularne) genetike z elementi ekologije in etologije. Osnovnošolci spoznajo mehanizme, ki vodijo v raznolikost že pred 9. razredom; npr. koncept spolnega (raznoliki potomci) in nespolnega (identični potomci) razmnoževanja. Razumevanje, da je različnost oziroma, da so spremembe dednega materiala, ki povzročijo tudi spremembe fenotipov (na različnih ravneh), temelj raznolikosti živih organizmov na tem planetu, pa učencem omogoči šele ponotranjenje vsebin 9. razreda. Med ključne genetske evolucijske dejavnike uvrščamo mutacije in rekombinacije. Dojemljivost evolucijskih procesov (predvsem časovne komponente) in drugega dejavnika evolucije, to je selekcije, bi lahko v osnovni šoli izboljšali s primeri iz mikrobne evolucije, npr. horizontalni prenosi genetske informacije. Gimnazijski učni načrt predstavlja nadgradnjo ključnih genetskih znanj, ki dijakom omogočajo povezovanje vsebin genetike in evolucije. Morda bi bilo potrebno pri posodobitvah učnih načrtov dodati vsebine, ki razlagajo »predstopnjo« trajnih genetskih sprememb – epigenetske spremembe, in pa genetske spremembe, ki so verjetno omogočile »nekontinuiranost« v evoluciji – horizontalne prenose med prokarionti in evkarionti ter samimi evkarionti.